STRUKTURALNA OSTEOPATIJA

Nepravilna telesna drža, degenerativne spremembe, operativni posegi, športne in poklicne poškodbe tkiv, vodijo do spremembe strukture od katere je odvisna tudi funkcija prizadetega dela. Tako stranska ukrivljenost hrbtenice (skolioza) vodi do nesimetričnih gibov in obremenitev, starostne spremembe zmanjšajo skladnost in sposobnost amortizacije pritiskov v sklepih, operativni posegi pa spremenijo anatomijo segmenta, ki se sedaj drugače odziva na zahteve organizma. Strukturalna osteopatija se poslužuje različnih tehnik, ki so usmerjene v obravnavo sklepov, mišic, vezi in ovojnic, upoštevajoč vse povezave med temi tkivi – anatomske, nevrološke, vaskularne in limfatične. Tehnike lahko glede na njihove učinke razdelimo na: mobilizacija sklepov, mišično-energetske tehnike (MET), manipulacija fascije, masaža globokih tkiv, manipulacija perifernega živčnega sistema, pozicijsko sproščanje in harmonične tehnike.

Najpogosteje se pomaga pri težavah:

• kronične bolečine hrbta (LBP), vrata in okončin
• mio-fascialni bolečinski sindromi
• degenerativne spremembe sklepnih in obsklepnih struktur
• preobremenitveni sindromi
• post-travmatske poškodbe (nihajna poškodba vratu, sindrom »double-crush«, zvini)
• išias
• športne poškodbe
• poklicne poškodbe
• nepravilna telesna drža

VISCERALNA OSTEOPATIJA

Vsak organ, kot skupek različnih tkiv, deluje znotraj specifičnega sistema, sistemi pa med seboj neprestano sodelujejo, komunicirajo in se dopolnjujejo – kar nekdo začne, drugi konča in obratno . Že majhno popuščanje ene mišične zaklopke znotraj prebavnega trakta, vpliva na dihalni aparat, ventilacija vpliva na obtočila, ta pa na izločala. Organi so vpeti med mišicami, vezmi in ovojnicami ter ležijo v specifičnih anatomskih regijah, ki jim omogoča najbolj učinkovito delovanje. Vsakršna sprememba njihove strukture (povešenje, povečanje, zakrčenost ali rane) in pa vsaka sprememba njihovega položaja (utesnitev, padec ali zasuk), neposredno vpliva na njihovo delovanje in delovanje soodvisnih struktur – zasuk maternice otežuje ovulacijo, torej tudi zanositev, velikokrat tudi pogojuje pojav endometrioze, istočasno pa vpliva tudi na položaj medenice v prostoru. Prednost osteopatske obravnave je v tem, da vzame v znanje vse direktne in nedirektne povezave med obnašanjem organa in ostalimi aparati – položaj hrbtenice vpliva na položaj organa in okolne strukture; spinalni živci prenašajo senzorične, motorične in visceralne dražljaje; žile na svoji poti do prečkajo ovojnice, vezi, mišice, organe, itd. Tehnike visceralne osteopatije so usmerjene v popravljanje položajev, odpravljanje napetosti gladkih mišic, dreniranju zamašenih izvodil in splošnemu izboljšanju prekrvavitve organov.

Najpogosteje se pomaga pri težavah:

• zgaga (GERB)
• sindrom razdražljivega črevesa (iritabilni kolon)
• napihnjenost, zaprtost
• zamašena izvodila
• dihalna stiska
• astma
• boleča menstruacija (dismenoreja)
• težave pri požiranju (disfagija)

KRANIO-SAKRALNA OSTEOPATIJA

Kranio-sakralna osteopatija na podlagi zaznavanja sprememb ritma znotraj duralne vreče, deluje preko uravnavanja pritiskov vzdolž celotnega aksialnega skeleta – lobanje, hrbtenice in križnice. Z zelo nežnimi in prijetnimi prijemi se vpliva na kroženje likvorja, plastičnost majhnih sklepov in lobanjskih šivov ter na prenos informacij iz centralnega v periferni živčni sistem (in obratno). Zaradi neinvazivnosti prijemov, se lahko kranio-sakralne terapije poslužujejo dojenčki, nosečnice in starostniki, posebno mesto pa ima tudi pri reševanju težav povezanih s psihičnim nelagodjem. Cilj terapije je omogočiti neovirano delovanje centralnega živčnega sistema, ki uravnava in ohranja mehanizme homeostaze.

Najpogosteje se pomaga pri težavah:

• nespečnost
• depresija
• anksioznosti
• glavoboli
• vrtoglavice
• šumenje v ušesih (tinitus)
• kronične bolečine
• porod

ANALIZA TELESNE DRŽE

Telo nam s svojo držo govori o lastnem udobju in počutju, kaže nam kje je sedež bolečine in zakaj do nje prihaja. Le opazovati ga je potrebno. Opazovanje telesne drže se izvaja v različnih korakih, kar vključuje tako spreminjanje položaja stranke,  kot spreminjanje položaja opazovalca. Vse skozi različna časovna obdobja – pred, med in po opravljeni terapiji. Osebo se zaprosi, da stoji v svojem udobnem in “naravnem” položaju, pri čemur se analizira strukturalno ravnovesje skeleta (položaj skočnice, stegnenice, medenice, ramenskega obroča, itd.), simetričnost mišične mase spodnjih okončin in mišic hrbta ter dominantnost oz. šibkost mišičnih verig, ki so odgovorne za gibanje telesa. V naslednjem koraku se skozi aktivno sodelovanje pacienta izvede specifične testne gibe (počep, predklon, stranski upogib, itd.), s čimer se potrdi ali ovrže do tedaj zastavljeno hipotezo o obnašanju telesa v prostoru. Cilj analize telesne drže je izluščiti vzorce delovanja telesa, njegovega gibanja v prostoru, upiranja težnostni sili in reagiranja na zunanje in notranje dražljaje, vse z namenom pojasnjevanja vzroke disfunkcionalne verige dogodkov, ki so pripeljali osebo na pregled.